Če na preostalih dirkah ne pride do nepredvidenega razpleta, bo postal prvi italijanski dirkač po legendarnem Albertu Ascariju iz leta 1953, ki bo osvojil naslov svetovnega prvaka v Formuli 1. Vendar ko bo Antonelli ta pokal dvignil v zrak, ne bo odet v romantično rdečo barvo Maranella. Namesto tega bo prvi italijanski svetovni prvak po več kot sedmih desetletjih svoj naslov praznoval v srebrno-črnem kombinezonu Mercedesa.
Za številne tifose, ki vsako leto napolnijo tribune v Monzi in Imoli, to pomeni čustveni paradoks. Italijanska dirkaška kultura je že od nekdaj postavljala poskočnega konjička pred vse posameznike, s čimer se je izoblikovala pripadnost, pri kateri ima znamka prednost pred zvestobo domačemu dirkaču.
Italijanski navijači so Michaela Schumacherja, Nikija Laudo in Kimija Räikkönena slavili kot posvojene sinove, medtem ko so domači talenti ostajali v ozadju. Antonellijev bliskovit vzpon pa po celotnem polotoku povzroča kulturni premik, saj je ta italijanski zvezdnik nekoč sedel neposredno v sedežu Ferrarija, a so mu pokazali izhodna vrata.
Zgodba o tem, kako je Ferrari dopustil, da mu je med prsti spolzel najbolj nadarjen italijanski dirkač 21. stoletja, sega skoraj desetletje nazaj.
Ko je bil Antonelli star komaj 11 let, je njegova izjemna hitrost v mednarodnem kartingu že pritegnila pozornost v paddocku. Opazil ga je Massimo Rivola, pronicljivi iskalec talentov, ki je opravljal funkcijo športnega direktorja in vodje Ferrarijeve akademije za dirkače, preden je prevzel vodenje Aprilijine tovarniške ekipe v seriji MotoGP.
Rivola je bil prepričan, da je Antonelli izjemen talent, ki se pojavi enkrat na generacijo, zato ga je povabil v Maranello. Tam so mladega Italijana posadili v Ferrarijev najsodobnejši simulator za dirkače, enako vrhunsko opremo, kot so jo uporabljali Ferrarijevi mladi upi in testni dirkači Formule 1.
Antonelli je po poročanjih vse prisotne navdušil s svojimi naravnimi občutki, nadzorom nad dirkalnikom in hitrim prilagajanjem. Vendar ko je prišel čas, da z mladim talentom podpišejo dolgoročno pogodbo o razvoju, je vodstvo pritisnilo na zavoro.
Ferrarijevo oklevanje se je izkazalo za usodno. Medtem ko je Maranello odlašal, je Brackley ukrepal izjemno učinkovito. Vodja ekipe Mercedes Toto Wolff je prav tako spremljal Antonellijeve predstave na evropskih karting stezah.
Antonelli je pozneje potrdil hiter razplet dogodkov, ki nazorno prikazuje, kako hitro so reagirali pri Mercedesu, da so si zagotovili njegove storitve, preden bi si tekmeci premislili: “Toto nas je kontaktiral konec leta 2017 in nam povedal, da me želijo v svojem mladinskem programu.”
Mercedes je Antonellija takoj vključil v obsežen, njemu prilagojen razvojni program ter ga vodil skozi vse stopnje mladinskih serij enosedežnih dirkalnikov, nato pa ga pospešeno posedel v izpraznjeni dirkalnik Lewisa Hamiltona.
V letih po Antonellijijovem preboju je bila odločitev, da ga zavrnejo, v Italiji deležna kritika. Analitiki in navijači so se spraševali, kako vodstvo Ferrarija ni prepoznalo tistega, kar so pri Mercedesu opazili takoj. Nekatere zgodnje govorice v paddocku so nakazovale, da je Maurizio Arrivabene menil, da je bil 11-letnik fizično “premajhen”, da bi ga obravnavali kot resnega kandidata za enosedežnike.
Arrivabene je te navedbe odločno zavrnil in vztrajal, da zavrnitev ni bila vprašanje talenta, temveč organizacijskih omejitev v Maranellu v tistem obdobju. Ne glede na to, ali so bili razlog starost, rast ali logistična pripravljenost, je izid ostal enak: Mercedes je prišel do bodočega svetovnega prvaka, Ferrari pa je ostal praznih rok in z vprašaji nad svojimi procesi izbire talentov.
Čeprav deluje zgodba o Antonelliju kot sodobna napaka, dejansko odraža širši trend, ki zaznamuje Ferrarijev odnos do domačih dirkačev že več kot pol stoletja. Ferrarijevo zgodovinsko odlašanje pri podpori italijanskim dirkačem izvira iz usodnih dogodkov na Veliki nagradi Monaka leta 1967, kje je Lorenzo Bandini utrpel smrtne opekline v nesreči z dirkalnikom 312 F1.
Psihološki vpliv na ustanovitelja ekipe je bil globok in trajen. Dirkaška legenda Mario Andretti se je tega preobrata spomnil na enem od simpozijev: “Enzo Ferrari je po Bandinijevi smrti prisegel, da ne bo nikoli več zaposlil italijanskega dirkača.” Čustveno breme, ko so italijanski dirkači umirali v italijanskih dirkalnikih, je močno težilo ustanovitelja ekipe, kar je pripeljalo do nenapisanega pravila, ki je domače dirkače držalo na razdalji.
Od tragične smrti Bandinija ostaja Michele Alboreto edini italijanski dirkač, ki je odvozil celotno sezono za Ferrari, ko je leta 1985 osvojil drugo mesto v svetovnem prvenstvu za Alainom Prostom. Uveljavljeni zmagovalci dirk, kot sta Riccardo Patrese in Elio de Angelis, so svoja najboljša leta preživeli v britanskih ekipah, kot so Williams, Brabham in Lotus, medtem ko jih je domača ekipa spregledala.
Pred Antonellijevo ero je bil zadnji Italijan v rdečem kombinezonu na dirki za Veliko nagrado Giancarlo Fisichella, ki je konec leta 2009 odpeljal pet dirk kot zamenjava. Oba naslova svetovnega prvaka Alberta Ascarija v letih 1952 in 1953 sta bila osvojena za volanom Ferrarija, kar je ustvarilo kultno povezavo, ki ostaja zapisana v zgodovini.
Zdaj, 73 let pozneje, bo Antonelli po vseh napovedih končal najdaljše obdobje brez naslova v italijanski športni zgodovini, vendar z motorjem, zasnovanim v Brixworthu in izdelanim v Brackleyju v Veliki Britaniji. Za Antonellija je nošenje bremena pričakovanj svojega naroda v Mehiki le prvi korak na poti, ki obeta izjemno kariero.
“Zelo lepo bi bilo to zaključiti in postati naslednji italijanski prvak, ampak seveda mora biti to šele začetek,” je po zmagi v Austinu priznal Antonelli.
Ko bo tekel šampanjec in bo na odru donela italijanska himna, bodo italijanski navijači nedvomno slavili svojega novega junaka. Vendar bo znotraj zidov Maranella Antonellijevo slavje služilo kot opomin na 11-letnega fanta, ki je odkorakal iz njihovega simulatorja in se ni več vrnil.
