Čeprav si FIA bojda prizadeva za izboljšanje sojenja na dirkah Formule 1, je nedavna VN Kanade ponovno pokazala vse težave, s katerimi se spopada odločevalni organ kraljice motošporta. Pet ur in pol je za šport, kjer se razlike merije v milisekundah, namreč cela večnost.
Zdi se skoraj neverjetno, da je v svetu visokoločljivostnih kamer, vgrajenih v različne dele dirkalnikov, senzorjev, GPS sledilnikov, tehnologije umetne inteligence in sofisticiranega centra FIE za oddaljene operacije (ROC) v Ženevi, George Russell moral čakati tako dolgo, da je bila njegova zmaga na dirki za VN Kanade tudi uradno potrjena.
Ko je bila sodba uradno razglašena, je bil ‘paddock’ praktično že prazen. Čas, ki ga je FIA potrebovala za končno odločitev, se zdi v časih, ko si Formula 1 prizadeva razširiti svoje občinstvo, sramoten.
Čeprav je jasno, da je postopek protesta, ki ga je sprožil Red Bull, sam po sebi zapleten, je zaslišanje obeh strani (predstavnikov Mercedesa in Red Bulla) trajalo le 45 minut. Kaj se je torej dogajalo po koncu zaslišanj in zakaj je trajalo tako dolgo, da je bila objavljena končna razsodba?
Težave deloma izvirajo iz postopka, kateri narekuje, da morajo komisarji incidente preiskovati po vrstnem redu in ne po pomembnosti. To pomeni, da so morali komisarji pred najpomembnejšo zadevo najprej rešiti ostale, prej prijavljene in manj pomembne, incidente.
Toda navijači so v tem času že odšli domov, prav tako pa so se zaključili že vsi prenosi. Kakšen občutek so dobili novi gledalci, ki so izvedeli, da še nekaj ur ne bo znano, kdo je uradni zmagovalec dirke?
Formula 1 je brez dvoma zelo kompleksen šport, zato tehnični protesti, ki zahtevajo poglobljeno preiskavo, razumljivo trajajo nekaj časa. Toda ta dogodek se je zdel povsem nepotreben, saj bi moral že kratek ogled videoposnetkov in telemetrije rešiti zadevo.
Nepričakovano? Red Bull je po dirki v Kanadi vložil protest zoper Russella
