Ideja, da bi Formula 1 pod proračunsko omejitvijo dovolila proizvajalcem motorjev več svobode pri razvoju V6, V8, V10 ali celo V12 motorjev se na prvi pogled zdi logična, toda romantični pridih takšnega scenarija je hitro razblinil Nikolas Tombazis iz FIE.
Formula 1 bo leta 2026 uvedla novo generacijo hibridnih V6 motorjev, zasnovanih na uveljavljeni arhitekturi iz obdobja 2022–25, z večjim deležem elektrifikacije in prehodom na trajnostna goriva. Da bi dirkalniki kljub temu ohranili današnje čase krogov, FIA prvič po treh desetletjih uvaja aktivno aerodinamiko, s tako imenovanima “X-Mode” in “Z-Mode”, ki omogočata preklop med nizkim uporom in visoko potisno silo k tlom glede na del steze.
Dodana bo še električna “override” funkcija, nekakšen “push-to-pass”, ki bo začasno sprostil celotno moč baterije. Sistem je zasnovan tako, da dirkačem ne bo treba izvajati nenaravnih manevrov, kot je zaviranje na ravnini za regeneracijo energije.
Kompleksnost novega pogonskega sklopa je sprožila razprave o prihodnji smeri pravilnika. Ena od možnosti je bila celo skrajšanje cikla pravil, da bi se že leta 2029 ali 2030 vrnili k enostavnejšim, atmosferskim ali turbopolnjenim V8. FIA je poleti načrtovala sestanek z izdelovalci motorjev, a ker ni imela zadostne podpore, je bil ta odpovedan, zato bo Formula 1 pri novih hibridih ostala vsaj do konca 2030.
Kljub temu trajnostna goriva odpirajo zanimivo vprašanje. Če bi se Formula 1 v prihodnje oddaljila od elektrifikacije, zakaj ne bi dovolili več tehnične svobode? Pod proračunskim stropom, ki tako ali tako omejuje razvoj, pri čemer je v letu 2026 meja 190 milijonov dolarjev za novince in 148,5 milijona za obstoječe proizvajalce, bi lahko vsak gradil po lastni arhitekturi. Tako kot v zgodnjih 90-ih, ko so si nasproti stali V8, V10 in V12.
Na to je spomnil tudi Sebastian Vettel, ko je v Imoli sedel v Senninem McLarnu MP4/8 z V8 na trajnostno gorivo in pozneje še v Mansellovem Williams-Renaultu z V10 v Goodwoodu.
Toda Tombazis opozarja, da ni tako preprosto. “Menimo, da proračunska omejitev sama po sebi ne more biti edini način nadzora stroškov. Razmere so preveč različne. Eni proizvajalci so neodvisni, drugi imajo močno zaledje tovarn. Eni delujejo v Evropi, drugi v Ameriki ali na Japonskem. Če bi obstajala popolna svoboda ob zgolj finančni omejitvi, bi te razlike samo še poglobile vrzel v zmogljivosti. Hkrati bi to spodbudilo iskanje lukenj v pravilih, da bi prišlo še do dodatnih milijonov, dodatne moči, dodatne tehnologije. To bi šport dolgoročno naredilo slabši.”
