{"id":11263,"date":"2026-02-22T22:54:47","date_gmt":"2026-02-22T22:54:47","guid":{"rendered":"https:\/\/portalf1.si\/?p=11263"},"modified":"2026-02-22T22:54:47","modified_gmt":"2026-02-22T22:54:47","slug":"od-sestkolesnika-do-cajnika-to-je-10-najbolj-nenavadnih-dirkalnikov-formule-1-vseh-casov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/portalf1.si\/index.php\/2026\/02\/22\/od-sestkolesnika-do-cajnika-to-je-10-najbolj-nenavadnih-dirkalnikov-formule-1-vseh-casov\/","title":{"rendered":"Od \u0161estkolesnika do \u010dajnika – to je 10 najbolj nenavadnih dirkalnikov Formule 1 vseh \u010dasov"},"content":{"rendered":"

Medtem ko vsi dirkalniki na trenutni \u0161tartni vrsti ustrezajo nekaterim osnovnim konstrukcijskim parametrom, dolo\u010denim s pravilnikom, je Formula 1 od za\u010detka svetovnega prvenstva leta 1950 videla nekaj resni\u010dno nenavadnih strojev. Za vas smo prelistali zgodovinske knjige, da bi poiskali 10 najbolj ekscentri\u010dnih, genialnih in povsem drznih dizajnov, ki so kdajkoli krasili steze po svetu.<\/strong><\/p>\n

1. Ferguson P99 \u2013 Favorit s \u0161tirikolesnim pogonom (4WD)<\/h3>\n

P99 morda ne izgleda edinstveno za dirkalnik Formule 1 iz leta 1961, vendar si zaslu\u017ei mesto na tem seznamu kot prvi dirkalnik Formule 1 s \u0161tirikolesnim pogonom, ki je zmagal na dirki, in zadnji dirkalnik Formule 1 z motorjem spredaj, ki mu je to uspelo.<\/p>\n

Svoj trenutek slave je P99 do\u017eivel na neprvenstveni, a visoko presti\u017eni dirki Oulton Park International Gold Cup leta 1961. V vla\u017enih razmerah je Stirling Moss z njim zmagal pred Jackom Brabhamom za 46 sekund.<\/p>\n

P99 je bil plod domi\u0161ljije irskega izumitelja in in\u017eenirja Harryja Fergusona, ki je \u017eelel pokazati prednosti tehnologije \u0161tirikolesnega pogona. Manj\u0161i in la\u017eji deli so pomagali izravnati neizogibno dodatno te\u017eo, ki so jo prinesle \u0161tiri pogonske gredi, medtem ko je bil motor name\u0161\u010den spredaj, da bi se porazdelitev te\u017ee pribli\u017eala razmerju 50:50, dirka\u010d pa je sedel nekoliko v desno, da je naredil prostor za menjalnik.<\/p>\n

Mossova zmaga leta 1961 je dokazala, da bi \u0161tirikolesni pogon lahko deloval, vendar Harry Ferguson nikoli ni do\u010dakal sadov svojega dela, saj je umrl leta 1960. Tehnologija je dobila ve\u010dji zamah na dirki Indianapolis 500 kot v Formuli 1, \u010deprav so jo preu\u010devali tudi pri BRM, McLarnu, Cosworthu in Williamsu, preden je bil \u0161tirikolesni pogon leta 1982 v Formuli 1 prepovedan.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

2. Tyrrell P34 \u2013 Edini \u0161estkolesni dirkalnik, ki je zmagal na dirki Formule 1<\/h3>\n

Leta 1982 je \u0161estkolesni Williams FW08B napovedal konec \u0161estkolesnih dirkalnikov Formule 1, ki so bili prepovedani zaradi varnostnih in prakti\u010dnih razlogov. S \u0161estkolesnimi dirkalniki so eksperimentirali tudi pri Ferrariju in Marchu, vendar Tyrrellov Project 34 ostaja edini primer, ki je zmagal na dirki za Veliko nagrado Formule 1.<\/p>\n

P34 je nastal, ko se je oblikovalec Derek Gardner poigraval s konceptom \u0161tirikolesnega pogona v Formuli 1 in ugotovil, da bi \u0161est koles, pri \u010demer so sprednja \u0161tiri precej manj\u0161a, omogo\u010dilo bolj\u0161i oprijem spredaj in o\u017eji dirkalnik, kar bi morda izbolj\u0161alo vodljivost in aerodinamiko.<\/p>\n

Ker se je P34 obra\u010dal skoraj okoli svoje osi, je bil posebej konkuren\u010den v Monaku, vendar je svojo edino zmago dosegel po zaslugi Jodyja Scheckterja na naslednji dirki, VN \u0160vedske leta 1976. Kljub temu Scheckter nad dirkalnikom in njegovo vodljivostjo sploh ni bil navdu\u0161en. Po drugi strani pa naj bi bili pri Tyrrellovem sponzorju Goodyear nad \u0161estkolesnikom navdu\u0161eni.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

3. Arrows A2 \u2013 Kako leteti brez kril<\/h3>\n

Dirkalnik Formule 1 brez krilc? Arrows A2 je bil zasnovan prav s tem namenom, vendar, ker so ga uporabljali le polovico sezone 1979, nikoli ni zares “poletel”.<\/p>\n

Osupljiva zasnova Tonyja Southgata je imela sprednje krilo name\u0161\u010deno tik nad sprednjim vzmetenjem, zadnje krilo pa med zadnjimi kolesi, z namenom usmerjanja zraka pod dirkalnik pri visoki hitrosti in ustvarjanja potisne sile prek talnega u\u010dinka. Talni u\u010dinek se je takrat \u017ee uspe\u0161no uporabljal, vendar je bila ideja o tem, da bi celoten dirkalnik spremenili v eno veliko krilo, \u0161ele v fazi raziskovanja. Lotus je to poskusil z modelom Lotus 80, vendar sta on in Mario Andretti po le treh nastopih leta 1979 obupala.<\/p>\n

Arrows je vztrajal, vendar so dirkalnik testirali veliko manj intenzivno kot Lotus. Ko so v drugi polovici leta 1979 nastopili z zlatim A2, so ugotovili, da mo\u010dno “poskakuje” in ni najbolje vodljiv, kljub potisni sili, ki se je ustvarjala pod dnom. Jochen Mass je z A2 dvakrat zasedel 6. mesto, leta 1980 pa se je Arrows vrnil k normalnosti z modelom A3.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

4. Brabham BT46B \u2013 Da, to je tisti z ogromnim ventilatorjem<\/h3>\n

Brabham BT46B je koncept talnega u\u010dinka popeljal na novo raven, ko je leta 1978 Gordon Murray upal, da bo s svojim dirkalnikom z ventilatorjem pometel s konkurenco.<\/p>\n

Lotus je z modelom 79 spro\u017eil ero talnega u\u010dinka in Brabham je moral najti na\u010din, da ga ujame. Te\u017eava je bila v Alfinem ogromnem, ploskem motorju, zaradi katerega je bilo te\u017eko zagotoviti prazen prostor pod BT46B in ustvariti vakuum, potreben za u\u010dinkovit talni u\u010dinek.<\/p>\n

Tukaj je nastopil BT46B, ki je bil na zadku opremljen z ogromnim ventilatorjem. Z uporabo mo\u010di motorja je ventilator sesal zrak izpod dirkalnika in pod njim ustvarjal vakum, ki so ga tesnile stranske obrobe. Ker v Formuli 1 niso bile dovoljene nobene premi\u010dne aerodinami\u010dne naprave, je moral Brabham trditi, da se ventilator uporablja predvsem za hlajenje dirkalnika.<\/p>\n

Ekipe so protestirale pred VN \u0160vedske 1978, kjer je Niki Lauda zmagal z Brabhamom opremljenim z ventilatorjem, nato pa je lastnik ekipe Bernie Ecclestone pod pritiskom tekmecev dirkalnik prostovoljno umaknil.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

5. Lotus 56B \u2013 Plinska turbina na kolesih<\/h3>\n

Lotus je na\u010drtoval platformo, ki bi bila konkuren\u010dna tako na dirki Indy 500 kot v Formuli 1 in \u0161ef ekipe Colin Chapman je \u017eelel, da je to model 56 \u2013 dirkalnik klinaste oblike na pogon s plinsko turbino, brez menjalnika ali sklopke.<\/p>\n

Potem ko je skoraj zmagal na Indy 500, so Lotus 56 leta 1971 pripeljali v Formulo 1 in \u017ee sam motor je dovolj, da 56B postane eden najbolj nenavadnih dirkalnikov Formule 1 vseh \u010dasov.<\/p>\n

Prvotno zasnovana za helikopterje in uporabljena celo v vlaku UAC TurboTrain naj bi plinska turbina Pratt & Whitney tehtala pol manj kot takrat vodilni Cosworthov DFV, a proizvedla vsaj 50 KM ve\u010d. \u0160tirikolesno gnani 56B je nastopil na treh neprvenstvenih dirkah in treh dirkah za VN, z najbolj\u0161o uvrstitvijo na osmo mesto, ki ga je dosegel Emerson Fittipaldi na VN Italije 1971. Projekt ni bil uspe\u0161en, vendar je klinasti profil ostal in Lotus ga je uspe\u0161no uporabil pri modelu 72 (z motorjem z notranjim zgorevanjem).<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

6. March 711 \u2013 “Pladenj za \u010daj”<\/h3>\n

Podobno kot Lotus 72 je March 711 imel ob straneh name\u0161\u010dene hladilnike in ogromno zadnje krilo v obliki pladnja. Toda tam, kjer se je March o\u010ditno razlikoval, je bil sam sprednji del.<\/p>\n

Ogromno sprednje krilo, ki je krasilo dirkalnik, je dobilo vzdevek “Tea Tray” (pladenj za \u010daj). Ovalno letalsko krilo je le\u017ealo ravno na nosilcu v obliki rilca na nosu dirkalnika. Dizajn je zasnoval priznani in\u017eenir Frank Costin, ki je svojo kariero za\u010del v letalski dru\u017ebi De Havilland.<\/p>\n

Profil modela 711 je bil \u0161e bolj neroden zaradi kadi podobnega ohi\u0161ja okoli dirka\u010da (kar v 70-ih ni bilo nenavadno) in okornih stranskih odprtin za hladilnik. \u0160e bolj nenavaden je bil morda zra\u010dnik za motor, ki je Marchu 711 spet dal skoraj “modularen” videz. Dovod zraka je imel razli\u010dne oblike, na koncu pa se je ekipa odlo\u010dila, da popolnoma odstrani zadnji del karoserije.<\/p>\n

Kar zadeva rezultate, je Ronnie Peterson s 711-ko osvojil stopni\u010dke v Monaku, Silverstonu, Monzi in Ontariu, March pa je v konstruktorskem se\u0161tevku leta 1971 zasedel \u010detrto mesto.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

7. Life L190 \u2013 Ne V, ampak W<\/h3>\n

Italijanski konstruktor Life Racing Engines je v Formuli 1 pre\u017eivel eno sezono in se mu ni uspelo predkvalificirati na nobeno od 14 dirk, na katere so se prijavili.<\/p>\n

Njihov L190 na pogled ne deluje nenavadno, toda tisto, kar se skriva pod karoserijo, vsekakor je. Ekipa se ni odlo\u010dila za motor V8, niti za V10 ali V12, temve\u010d za motor W12. Motorni prostor je imel tri vrste s po \u0161tirimi valji.<\/p>\n

Nekdanji Ferrarijev in\u017eenir Franco Rocchi je prisegal na kompaktno zasnovo “W”, ki naj bi ponujala enako mo\u010d kot V12, a zavzela manj prostora. Na \u017ealost je W12 nudil zelo malo mo\u010di in zanesljivosti.<\/p>\n

V predkvalifikacijah za uvodno dirko sezone 1990 v Phoenixu je L190 zaostal za skoraj 40 sekund za najbolj\u0161im \u010dasom, pa vendar ni bil zadnji. Ta neslavna \u010dast je pripadla dirkalniku Coloni C3B, ki je imel Subarujev bokserski 12-valjnik in je dosegel predkvalifikacijski \u010das 5:15.010, ob katerem je Lifov \u010das 2:07.147 izgledal bliskovito hiter. Coloni je bokserski motor opustil sredi sezone 1991, Life pa je vrgel pu\u0161ko v koruzo \u0161e pred koncem sezone 1990.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

8. Tyrrell 025 \u2013 Rojstvo “X-kril”<\/h3>\n

Tyrrell 025 je bil plod mo\u010dnega razvoja na osnovi dirkalnika iz leta 1996, a ko so ga leta 1997 razkrili, se je zdelo, da je v primerjavi s prej\u0161njo razli\u010dico malo sprememb.<\/p>\n

Pravzaprav je bila pozornost usmerjena na prehod z Yamahinega V10 na Fordov V8 in na nos, ki je bil visoko nad preprostim sprednjim krilom. Do tretje dirke sezone pa je Tyrrellovo iskanje potisne sile, ob pravilniku, ki je zapovedoval pnevmatike z utori in o\u017eji kolotek, ubralo nenavadno pot, saj so iz njegovih stranskih delov zrasla krila.<\/p>\n

Ta krila, poimenovana “X Wings”, so se dvigala vi\u0161je od zadnjega krila dirkalnika in ustvarjala dodatno potisno silo, kar je pri\u0161lo prav na uli\u010dnih stezah, kot je Monako, kjer je Tyrrell po zaslugi Mike Sala s 5. mestom osvojil svoje edine to\u010dke v sezoni. Ferrari, Jordan, Prost in Sauber so bili med drugimi ekipami, ki so sledile temu zgledu, vendar je bila naprava po \u010detrti dirki sezone 1998 prepovedana zaradi varnostnih pomislekov.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

9. Ferrari 126C2 \u2013 Ali vidim dvojno?<\/h3>\n

Ne gre za ponesre\u010deno obdelavo slike, temve\u010d za resni\u010den poskus Ferrarija, da izkoristi luknjo v pravilniku Formule 1 iz leta 1982 in na zadek svojega 126C2 za VN ZDA Zahod v Long Beachu namesti dve zadnji krili.<\/p>\n

Re\u010di, da je bila sezona 1982 polna napetosti, bi bilo premilo. Uvodna dirka je postregla s stavko dirka\u010dev, politi\u010dni spopad med organizacijama FISA in FOCA je divjal naprej, prav tako pa tudi rivalstvo med Didierjem Pironijem in Gillesom Villeneuvom. Williams in Brabham sta prav tako izzvala polemike s poskusom izigravanja pravil o minimalni te\u017ei z rezervoarjem za vodo, ki naj bi namenoma pu\u0161\u010dal in med dirko odvajal te\u017eo.<\/p>\n

Niti Ferrari niti krovna organizacija FISA nista verjela Williamsovemu pojasnilu o “z vodo hlajenih zavorah”. Scuderia si je nato izmislila svojo luknjo v pravilih za dirko v Long Beachu. Pravila so dolo\u010dala, kako \u0161iroka so lahko krila, ne pa, koliko kril je lahko name\u0161\u010denih na dirkalnik. Tako so dirkali z dvema zadnjima kriloma, vendar vodstvo tekmovanja ni bilo navdu\u0161eno in Villeneuvovo tretje mesto je bilo \u010drtano.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

10. Ligier JS5 \u2013 “\u010cajnik”<\/h3>\n

Takoj je jasno, zakaj Ligierjev prvi dirkalnik v Formuli 1, model JS5, pri \u010demer je JS poklon preminulemu dirka\u010du Formule 1 Joju Schlesserju, ki je bil tesen prijatelj Guya Ligierja, velja za posebnost.<\/p>\n

Tisti visoki zra\u010dnik je modelu JS5 z Matrinim V12 motorjem prinesel vzdevek “teapot” (\u010dajnik), \u010deprav je bil dirkalnik zaradi zna\u010dilne modre barve presenetljivo podoben tudi Smrkcu. Visoki zra\u010dniki so bili v 70-ih pogosti, modeli Maki F101, Shadow DN5 in McLaren M23 so bili vsi odli\u010dni primeri tega trenda raztegovanja zra\u010dnika do neba, da bi motor dobil ve\u010d zraka.<\/p>\n

Z izbo\u010denim dovodom zraka je Jacques Laffite z JS5 zasedel 4. mesto na VN ZDA Zahod leta 1976. Visoki zra\u010dniki so bili od Belgije naprej prepovedani in prav tam je Ligier osvojil svoje prve stopni\u010dke v Formuli 1, z nadaljnjimi uspehi v Avstriji in Italiji. JS5 vsekakor ni bil tar\u010da posmeha.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Od snega do pe\u0161\u010denih viharjev – najbolj nenavadni dogodki na testiranjih<\/a><\/p><\/blockquote>\n