Zavore lahko dirkalnik Formule 1 ustavijo z več kot 300 km/h na manj kot 100 km/h v samo treh sekundah, celoten zavorni sistem Brembo pa stane slabih 100.000 evrov. Za to ceno stoji izjemen inženiring. Od surovih aluminijastih blokov do ogljikovih vlaken, ki zdržijo temperature do 1.000 °C, kar je primerljivo s staljeno lavo.
Proizvodni proces se začne s programsko opremo za topološko optimizacijo, ki natančno določi, kje je material potreben za togost, vse ostalo pa odstrani. Vsaka čeljust dirkalnika Formule 1 se začne kot trden polizdelek iz aluminija in litija, saj ta material predpisujejo pravila F1, da ekipam preprečijo uporabo eksotičnih ali nevarnih snovi, kot je berilij, ki je pri obdelavi strupen.
Presenetljivo je, koliko materiala se med obdelavo odstrani. Velik del prvotnega bloka se odstrani, tako da ostane le bistvena struktura. Čeljusti so izdelane iz enega kosa, brez zvarov ali spojev, ki bi lahko predstavljali šibke točke. V notranjosti šest titanovih batov prenaša ogromne pritiske. Titan je izbran zaradi izjemnega razmerja med trdnostjo in težo ter odpornosti na vročino.
Diski iz ogljika nastajajo po še bolj fascinantnem postopku. Na začetku so videti kot debel filc, torej mehak, vlaknat material, ki sploh ni podoben končnemu izdelku. S postopkom mehanskega iglanja se ogljikova vlakna stisnejo v aksialni smeri, kar določa, kako bo disk odvajal toploto.
Dva ključna procesa v pečeh spremenita ta filc v končni disk. Najprej s karbonizacijo nastane krhka, porozna struktura. Nato se v drugo peč uvede plin metan. Ogljik iz plina zapolni pore, medtem ko vodik izgori. Celoten postopek izdelave osnovne surove oblike traja do tri mesece, še dodatne štiri tedne pa končna obdelava.
Zahtevana natančnost je izjemna. Sodobni diski Formule 1 vsebujejo do 1.200 hladilnih odprtin, od katerih ima vsaka premer vsaj 3 mm, kot zahtevajo pravila. Tolerance pri obdelavi znašajo 0,02 mm, kar je tanjše od človeškega lasu. Dosežena stopnja obrabe je neverjetna: le 0,01 mm na kilometer, kar pomeni, da se zavorne ploščice v celotnem dirkalnem koncu tedna obrabijo le za približno 1 mm.
Vsaka komponenta gre skozi 100-odstotni nadzor kakovosti z optičnimi merilnimi sistemi, ki ustvarijo podrobne 3D-modele. Preden zapustijo tovarno, komponente testirajo na dinamometrih, ki simulirajo natančne dirkaške pogoje in pogosto presegajo obremenitve z dejanskih dirk. Servisni cikel predvideva, da se čeljusti vrnejo na vsakih 10.000 km (približno trije dirkaški konci tedna) na popolno obnovo, pri kateri uporabljajo delovne mize z obogateno resničnostjo, ki beležijo natančen navor vsakega vijaka.
Kako je Mercedes zaradi napačne presoje zapravil dominanco v Formuli 1
