Moštvo Alpine F1 je omogočilo ekskluziven vpogled v svoj dirkalnik iz sezone 2022 in razkrilo neverjeten inženiring, ki stoji za sodobnimi sistemi vzmetenja v Formuli 1. Kompleksnost teh sistemov močno presega zgolj blaženje neravnin in robnikov, saj gre predvsem za obvladovanje tisočev kilogramov aerodinamičnega potiska k tlom (downforce) ob ohranjanju natančnega nadzora nad dirkalnikom.
Ko dirkalnik Formule 1 pospešuje po ravnini, aerodinamični potisk s hitrostjo eksponentno narašča. Krilca in dno dirkalnika ustvarjajo učinek sesanja, ki se prek sistema vzmetenja prenaša neposredno na pnevmatike, kar omogoča oprijem za vožnjo skozi ovinke pri neverjetnih hitrostih. To pa prinaša temeljni izziv vzmetenja v Formuli1: dirkalnik mora biti dovolj mehak za premagovanje neravnin in ohranjanje stika pnevmatik s podlago, hkrati pa dovolj tog, da ogromne aerodinamične obremenitve tal dirkalnika ne stisnejo ob stezo.
Alpinov vodja podvoznih sistemov je pojasnil, kako ta pot obremenitve deluje prek njihovega domiselnega sistema potisnih (push-rod) in vlečnih (pull-rod) palic. Spredaj uporabljajo potisne palice, ki se z naraščanjem potiska premikajo navzgor in navznoter, medtem ko je zadaj nameščen sistem vlečnih palic zaradi boljšega aerodinamičnega pakiranja. Pri slednjem ne gre za zmogljivost vzmetenja, temveč za to, da zgornji del menjalnika ostane prost za pretok zraka, hkrati pa se poveča prostor za difuzor pod njim.
Srce sistema so titanovi nihajni vzvodi, ki povezujejo torzijske palice, blažilnike, vzmeti za nadzor nagiba (heave springs) in stabilizatorje. Torzijske palice nadomeščajo klasične vijačne vzmeti izključno zaradi prostora, saj v delčku volumna ustvarijo ekstremno togost, ki je potrebna. Pri visokih hitrostih se obe kolesi hkrati premakneta navzgor, kar stisne vzmet za nadzor nagiba prek skrbno načrtovane reže, ki služi kot skrivno orožje F1 proti aerodinamičnim obremenitvam.
Revolucionarni del te vzmeti so majhni elementi iz žične mreže, ki delujejo hkrati kot vzmet in fiksni omejevalnik. Ti omogočajo, da ima dirkalnik v počasnih ovinkih mehko vzmetenje, hkrati pa preprečujejo, da bi dno udarilo ob stezo, ko je aerodinamični potisk na vrhuncu. Ekipe to režo prilagajajo od dirkališča do dirkališča. Na hitrih stezah, kot je Monza, jo zaprejo, na grbinastih, kot je Monako, pa odprejo.
Za razliko od nižjih kategorij dirkanja, kjer se nastavitve blažilnikov nenehno prilagajajo, ekipe Formule 1 raje zamenjajo celotne enote blažilnikov, kot da bi spreminjale posamezne nastavitve. Ta ekstremni ukrep za varčevanje s težo kaže, kako napredne so postale simulacije, saj lahko inženirji natančno napovejo potrebe dirkalnika, še preden ta sploh zapelje na stezo.
Kako Brembo izdeluje 100.000 evrov vreden zavorni sistem dirkalnika Formule 1
