Formula 1 že leta živi z nerešenimi napetostmi. Čeprav zahteva absolutno strogost, svoja pravila uporablja s prilagodljivostjo, ki se pogosto zdi odvisna bolj od konteksta kot od samih predpisov. Epizoda z Charlesom Leclercom v Miamiju je jasen primer tega protislovja.
FIA je Ferrarijevemu dirkaču dosodila kazen vožnje skozi bokse (oziroma kazen pribitka 20 sekund) zaradi sekanja šikan v zadnjem krogu, čeprav je bil dirkalnik po vrtenju poškodovan in ni več mogel pravilno zavijati v desno. Uradna razlaga je navajala, da mehanska težava ne predstavlja veljavne utemeljitve in da si je dirkač s tem, ko je zapustil stezo, pridobil trajno prednost.
To je dobesedna razlaga pravilnika, vendar ta selektivna strogost odpira širše vprašanje. Zakaj se isto pravilo v nekaterih primerih uporablja strogo, v drugih pa s presenetljivo prilagodljivostjo? Tu se poraja vedno večje dojemanje, da športna pravica Formule 1 ni le stroga ali popustljiva, ampak predvsem nedosledna.
Kazen za Charlesa Leclerca sama po sebi ni napačna. Vprašljiva je v načinu, kako se umešča v širši prostor nedavnih odločitev. Dirkač je res večkrat zapustil stezo, vendar ne zato, da bi pridobil konkurenčno prednost. Ni branil položaja, ni pridobil nobenega in ni preprečil napada nasprotnika. Preprosto je poskušal pripeljati vidno poškodovan dirkalnik do cilja, težavo pa je jasno sporočil prek radijske zveze, kar mu je preprečilo ustrezno obvladovanje desnih zavojev. FIA se je odločila prezreti kontekst in pravilo uporabila v najstrožji obliki, kot da bi bil vsak izlet izven steze enak, ne glede na okoliščine.
Težava ni v strogosti. Težava je v pomanjkanju sorazmernosti. V preteklosti primeri z veliko večjim vplivom na izid dirke niso bili kaznovani, medtem ko so bili manjši incidenti kaznovani s strogimi odločitvami. Diskrecija je v tako kompleksnem športu, kot je Formula 1, neizogibna, a ko diskrecija postane nepredvidljiva, se začne krhati verodostojnost. Primer Charlesa Leclerca ni osamljen dogodek. Je simptom sistema, ki se bori pri razlikovanju med kršitvijo in namero, med resnično prednostjo in naključno okoliščino, med tem, kar spremeni tekmovanje, in tem, kar ga pusti nespremenjenega.
Težava presega Charlesa Leclerca. Gre za dojemanje, okrepljeno s ponavljajočimi se epizodami, da FIA pravila uporablja na podlagi spremenljivih meril. V nekaterih primerih se večkratne kršitve mej steze obravnavajo kot del dirkaške dinamike. V drugih so hujši trki ocenjeni kot “dirkaški incidenti” brez nadaljnjih posledic. Spet v drugih, kot smo videli v Miamiju, je poškodovan dirkač obravnavan, kot da bi namerno iskal prednost.
FIA trdi, da je vsak incident edinstven, in tehnično to drži. Vendar ta edinstvenost ne sme postati izgovor za odločitve, ki se spreminjajo glede na vpletenega dirkača, fazo dirke, medijski pritisk ali potrebo po ohranitvi spektakla. Preglednost ni le v objavljanju podrobnih poročil. Gre za ustvarjanje vtisa, da ista kršitev pod enakimi pogoji vodi do iste kazni. Trenutno tega vtisa ni.
Formula 1 je šport, ki ga določajo podrobnosti, vendar športna pravica ne sme biti ena izmed njih. Mora biti steber, ki se ne premika glede na okoliščine.
S tega vidika je jasno, da Formula 1 potrebuje jasna pravila, predvsem pa pravila, ki se za vse uporabljajo na enak način. Brez doslednosti se vsaka odločitev zdi samovoljna, vsaka kazen postane predmet razprave in vsak incident ustvari precedens, ki ne velja za naslednjega. FIA ne potrebuje spremembe predpisov. Potrebuje spremembo načina njihove interpretacije. Kajti v športu, ki se meri na tisočinke sekunde, si pravica ne more privoščiti tako širokih mej.
Uradno! Leclerc prejel izjemno strogo kazen, zaradi katere je padel po lestvici
