Dirkač Formule 1 Lewis Hamilton pravi, da mu je srečanje s palestinskimi otroki, evakuiranimi iz Gaze, “strlo srce”, hkrati pa je med obiskom Egipta pohvalil njihovo vzdržljivost.
Sedemkratni svetovni prvak je ta teden odpotoval na egiptovski mejni prehod Rafa z Gazo, kjer si je v Al Arišu ogledal skladišča egiptovskega Rdečega polmeseca, v katerih pripravljajo pomoč za območje Gaze, preden jo pošljejo čez mejo.
Zdaj je Hamilton v svojem zadnjem sporočilu na Instagramu razkril, da je spoznal otroke, ki so bili iz Gaze evakuirani v Egipt. Njegov obisk je vključeval ogled šole, bolnišnice in klinike za duševno zdravje, kjer otroci prejemajo pomoč pri predelavi svojih travm. Obiskal je tudi družine na njihovih domovih ter prisluhnil zgodbam o njihovem okrevanju in ločitvi od bližnjih.
Hamilton je v četrtek zvečer zapisal: “Srečanje z nekaterimi palestinskimi otroki, evakuiranimi iz Gaze, ki jim v Egiptu pomaga organizacija @inaraorg, mi je strlo srce.”
“Čudoviti, bistri otroci, ki so se soočili s travmo, žalostjo in grozljivimi poškodbami – stvarmi, ki jih ne bi smel prestati noben otrok. Nekateri so bili v napadih ustreljeni ali hudo opečeni in jih še vedno čaka zapletena pot do okrevanja. Toda kar me je resnično osupnilo, je bilo to, kako trdoživi so bili in koliko veselja najdejo drug v drugem.”
Ferrarijev dirkač je opisal, kako ga je ganil pogovor z otroki o njihovih sanjah, hkrati pa je svoje sledilce spodbudil, naj podprejo humanitarne organizacije in spregovorijo v imenu teh otrok, ter jih pozval, naj ne pozabijo na tiste, ki so še vedno v Gazi.
“Ko sem jih vprašal o njihovih sanjah, so govorili o tem, da bi postali učitelji in zdravniki, da bi lahko pomagali drugim, tako kot so pomagali njim. Po vsem, kar so prestali, si še vedno predstavljajo prihodnost, v kateri skrbijo za druge ljudi. To se mi je močno vtisnilo v spomin.”
“Otroke sem srečal v šoli, v bolnišnici in na kliniki za duševno zdravje, ki jim pomaga predelati njihove travme. Odšel sem tudi na domove družin in prisluhnil njihovim zgodbam o okrevanju ter ločitvi od bližnjih – njihovih otrok, staršev, bratov in sester. Bolečino te ločitve in negotovosti je težko dojeti. Njihove zgodbe so me spomnile na otroke, ki so še vedno v Gazi in živijo v grozljivih razmerah.”
